Nasveti za pse

Splošno o psih

Domači pes (Canis lupus familiaris) je štirinožni sesalec, ki spada v družino psov, vrsto sivega volka.
Na svetu je znanih 36 divjih psov in lisic, poleg sivega volka med njih prištevamo tudi kojote, šakale, dinge, hijenske, rakunske in gozdne pse ter več podvrst lisic (polarna lisica, navadna ali rdeča lisica, fenek, šakalska lisica … ).
Domačega psa je človek predvidoma udomačil iz volka pred približno 14.000 in 15.000 leti, pes je zato tudi prva udomačena žival na svetu.

 

Pasme

Na svetu je trenutno priznanih okoli 400 domačih psov, ki pa se delijo na deset kategorij, ena kategorija pa uvršča še pse, ki niso priznani s strani kinologov.

Kategorije so:

  • 1. FCI skupina – Ovčarski in pastirski psi (razen švic. lanšarskih psov)
  • 2. FCI skupina – Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
  • 3. FCI skupina – Terierji
  • 4. FCI skupina – Jazbečarji
  • 5. FCI skupina – Špici in pratipski psi
  • 6. FCI skupina – Goniči in krvosledci
  • 7. FCI skupina – Ptičarji
  • 8. FCI skupina – Prinašalci, šarivci in vodni psi
  • 9. FCI skupina – Družni psi
  • 10. FCI skupina – Hrti

 

 
Prehrana

Psi v svoji prehrani potrebujejo zadostno količino beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, vlaknin, vitaminov, rudninskih snovi (predvsem kalij in fosfor, ki sta pomembna za razvoj in tvorbo kosti) in najpomembnejšo snov, ki jo za preživetje potrebuje vsako živo bitje, vodo. Pes na kilogram svoje teže potrebuje od 50-70 ml vode.
Zato če psu pripravljamo hrano doma, mora ta vsebovati omenjene snovi, poleg tega pa mu je potrebno dodajati tudi vitamine in minerale.

 

Razmnoževanje

Psice spolno dozorijo s prvo gonitvijo, vendar v tem času še niso telesno sposobne imeti mladiče, saj je večina psičk takrat še nerazvitih. Predvsem to velja za srednje in velike pasme psov, ki se lahko razvijajo tudi do 18. meseca starosti. Prva gonitev se po večini pojavi med 7. in 9. mesecem, odvisno od velikosti psice in posameznega primera, medtem, ko so psi spodobni oploditi psico okvirno pri 10., 12. mesecih. Spolni ciklus psice traja nekje od 5 do 7 mesecev, to je obdobje med gonitvama, v katerem psička ne kaže zanimanja za parjenje.

Spolni ciklus lahko razdelimo na štiri obdobja:
  • predgonitev (proestrus) – traja približno 9 dni, v tem času psici močno oteče sramnica, iz nje se izceja gost in temen izcedek, ki proti koncu postane voden in bolj svetel
  • obdobje gonitve (estrus) – traja od 4 do 8 dni, edini primeren čas za paritev
  • obdobje po gonitvi (diestrus)
  • obdobje mirovanja (anestrus) – okoli 4 mesece, spolni organi psičke v tej fazi niso aktivni

Brejost pri psicah traja od 58 do 72, povprečno pa okoli 62 dni. Prve znake brejosti lahko preverimo s pomočjo ultrazvoka od približno 18. dne dalje. Vidni znaki pa se na psici pojavijo šele po petem tednu, saj lahko zaznamo povečan trebuh, proti koncu tudi nabrekle mlečne žleze, iz katerih se lahko ob pritiskih na seske izloči mleko. Obnašanje psice med brejostjo ponavadi ni spremenjeno, razen par dni pred kotitvijo. V drugi polovici psici povečamo obrok hrane. Ne smemo pa opustiti rednega gibanja, zmanjšamo le intenziteto.

 

Bubini nasveti za pse:
Bolhe - kožni zajedavci

Bolha je drobcena zajedavska žuželka brez kril, ki pije kri. Velika je 2-4 mm. Za svoj razvoj in obstoj potrebuje kri sesalcev in ptičev. Na mačkah in psih se zadržuje skozi celo leto.

Bolha ima značilne dolge noge, s katerimi zelo dobro skače. Skoči lahko 18 cm v višino in 30 cm v dolžino. Tako z lahkoto skače z živali na žival in išče ugodno mesto za pitje krvi.

Po približno dveh dneh pitja začne leči jajčeca v okolje. Ena odrasla bolha lahko izleže tudi do 50 jajčec na dan. Po nekaj dneh se iz njih izležejo ličinke, ki se prehranjujejo z odmrlimi organskimi deli in se po nekaj ciklih rasti zabubijo. Bube lahko pri nizkih temperaturah okolja mirujejo tudi več mesecev. Vibracije in toplota sprožijo preobrazbo bube v odraslo bolho, ki je zelo lačna in takoj začne pikati gostitelja. Tako lahko velikokrat opazimo številne bolhe v naših domovih, ko se vrnemo z dopusta. Ker jih je veliko in so lačne, začnejo hitro skakati tudi po naših nogah. V ugodnih razmerah je ciklus razvoja od jajčeca do odrasle bolhe 10 do 14 dni.

Le 5% odraslih bolh živi na živalih, ostalih 95% (bolhe, jajčeca, ličinke in bube) pa v prostoru.

Tudi če bolh na živali ne vidimo, to še ne pomeni, da jih nima. Ponavadi opazimo drobne črne pikice na dlaki in koži. Te pikice ob stiku z vodo postanejo rdečkaste. To so bolšji iztrebki.

Bolhe preko krvi prenašajo tudi različne povzročitelje bolezni, najpogosteje jajčeca trakulj in glist. S svojim pikanjem povzročajo tudi srbenje kože. Živali, ki se nenehno praskajo in ližejo, postanejo nemirne in nestrpne. Tiste, ki so alergične na bolšjo slino, lahko dobijo po koži pordela vneta mesta brez dlake. Moti jih lahko že lezenje bolhe po koži.

Bolhe spijejo kar precej krvi in s tem lahko povzročijo slabokrvnost. Najbolj so dovzetne mlade, stare in bolne živali.

Zelo pomembna je preventivna zaščita proti bolham skozi celo leto z ustreznimi insekticidnimi sredstvi. To so lahko spreji, ovratnice, šamponi, kožne kapljice ali tablete.

Ko enkrat že opazimo bolhe na psu ali mačku, je tretiranje živali premalo. Takrat je zelo pomembna ustrezna higiena okolja. Čiščenje in sesanje prostorov, pranje ležišč in odej in tretiranje okolja z ustreznim insekticidnim sredstvom za okolje (sprej).

Borba z bolhami traja ponavadi od enega do treh mesecev. Da pa to v bodoče preprečimo, moramo redno preventivno dajati živalim sredstva proti bolham.

avtor: Karin Kališnik, dr.vet.med.

Veterinarska ambulanta Buba

Hepatozoon canis - nova klopna bolezen v Sloveniji

Psička Greta, mešanka, ki je bila pred kratkim posvojena iz zavetišča, je ravno dopolnila eno leto, ko je k nam prišla zaradi nenadnega začetka bruhanja, driske, potrtosti in zmanjšanega apetita. Telesna temperatura psičke je tekom diagnostike in zdravljenja nihala, in sicer od 39.6 do 41.2ºC, prav tako tudi njeno počutje. Razen zmernega povišanja števila belih krvnih celic, ki se je sčasoma povečevalo, drugih odstopanj v diagnostiki ni bilo. Po začetni (neuspešni) terapiji z antibiotiki, antacidi, dieto, itd., smo se odločili poslati kri v zunanji laboratorij na preiskavo na točno določenega povzročitelja. In že v dveh dneh smo prejeli rezultat: pozitivno na Hepatozoon canis.

Hepatozoon canis je enocelični parazit, ki se prenaša s pasjim klopom (Rhipicephalus sanguineus). Ta se okuži s krvjo okužene živali, in sicer so naravni rezervoar parazita lisice. Pes se okuži le tako, da klopa pojé, razvojna oblika povzročitelja se v črevesju sprosti, s krvjo se razširi po telesu – jetrih, ledvicah, vranici, bezgavkah, kjer s svojim razvojem uničuje celice in s tem povzroča vnetja. Približno 4 tedne po okužbi preide v bele krvničke in tako se klop ob hranjenju okuži.

Je zelo redka bolezen, ki v Sloveniji po nam znanih podatkih do sedaj še ni bila odkrita in je tako Greta najverjetneje prva diagnosticirana psička s to boleznijo. Redka pa je zato, ker je za okužbo potrebno, da pes inficiranega klopa pojé, klinični znaki so zelo nespecifični, pojenjajo in se znova pojavijo, bolezen pa lahko poteka tudi brez simptomov in le-ti izbruhnejo ob oslabljenem imunskem sistemu.

Bolezen je ozdravljiva. Za Greto pričakujemo, da bo v nekaj tednih popolnoma ozdravljena. Ob tem se poraja vprašanje koliko psov je še okuženih pa še niso bili odkriti. Vsekakor bomo v prihodnje še bolj pozorni tudi na to novo bolezen, ki je še en dober razlog več za preprečevanje infestacije s klopi z učinkovitimi sredstvi.

avtor: Petra Hodnik, dr.vet.med.

Veterinarska ambulanta Buba

Zakaj sterilizacija/kastracija?

Ob vsakem pogledu na majhnega in ljubkega mladička se nam ogreje srce. Vendar, ali lahko vse te mladičke oddamo in ustrezno oskrbimo?!
Veliko mačjih in pasjih mladičkov se odvrže in prezgodaj odstrani od mamic. Pasji mladiči so od mame odvisni 2 meseca, mačji pa celo 3 mesece. Odstranitev še sesnih mladičkov je za njihov obstoj velikokrat usodna.
Prav tako se pojavijo problemi, ko živali zrastejo in spolno dozorijo. Pride do gonitev, potepanja, agresivnega vedenja, označevanje prostorov (markiranje, uriniranje) in brejosti. Samičke se lahko sparijo takrat, ko si tega ne želimo. Moramo jih imeti na povodcu in stalno pod nadzorom, da ne pride do brejosti in s tem do nezaželenih mladičkov.
Samčki, ki niso kastrirani, lahko označujejo teritorij z urinom bolj pogosto. Njihovo agresivno vedenje do drugih samcev in živali je lahko bolj izrazito in nevarno (ugrizne rane).
Lahko pride do dedovanja raznih genskih napak v hujših oblikah, če se parijo med seboj živali, ki že imajo prisotne napake (displazija kolkov, napake v izrasti zobovja/čeljusti, …).
Pri mucah se pojavlja vedno večje število okužb z raznimi boleznimi (mačjo levkozo (Felv), mačjim aidsom (Fiv), mikrosporijo).
Živali imajo lahko ob nenehnih gonitvah tudi različne zdravstvene težave (namišljena brejost, ciste na jajčnikih, tumorozne spremembe na mlečnih žlezah, prostati, ipd).
Če se kljub vsemu še vedno ne morete odločiti za sterilizacijo ali kastracijo vaše živali, vam v naši ambulanti z veseljem svetujemo.

avtor: Karin Kališnik dr.vet.med.

Veterinarska ambulanta Buba

Dobili bomo kužka...

Velikokrat se prične z željo po prijatelju, družabniku v igri, sopotniku pri vsakodnevnih potepanjih. Veliko bodočih skrbnikov psov pa pozablja, da odločitev o nakupu psa običajno temeljito spremeni življenje cele družine, posledice te odločitve trajajo deset, dvanajst let ali celo dlje. V naprej je treba določiti naloge družinskih članov v zvezi s pasjimi potrebami, pa tudi njegove pravice. Pri načrtovanju novega družinskega člana je treba najprej zagotoviti:

  • njegovo varnost in pravico do miru: lasten prostor, kjer ga ne bodo motili ljudje, zlasti ne otroci, niti druge živali. Neobvladljivi otroci in tisti, ki so mlajši od osmih let, niso primerna samostojna družba za pasjega mladiča
  • (večinski) delež prostega časa bodočega skrbnika
  • pravico do družbe njegovega človeka: zagotoviti mu je potrebno dostop do njegovega človeškega krdela!
  • sredstva za hrano, potrebščine, šolanje in osnovno veterinarsko oskrbo, ki bodo v prvem letu presegle dvakratno nabavno ceno mladiča
  • pes je človekov najboljši prijatelj: bom tudi jaz svojemu psu najboljši prijatelj?

Psi so družabna bitja in ljubijo družbo ljudi, saj so bili udomačeni z namenom pomagati človeku pri vsakdanjih opravilih. Pes potrebuje družbo in ni prav, da bi mu jo kratili. Eden najmočnejših pasjih nagonov je nagon tropa. Pasji prednik je živel v skupini, danes pa je njegov trop družina in skrbnik vodja tropa. Pravilno vzgojenega psa zanima vse, kar počne družina in rad je v središču dogajanja. Je skrbnikov največji občudovalec, pri spoštljivem odnosu do psa bo tudi on spoštoval svojega skrbnika in mu nudil neoporečno vdanost.

Pes ali psička – to je zdaj vprašanje?

Pri velikem številu pasem je razlika med moškim in ženskim predstavnikom očitna že na prvi pogled, saj so psi večji in bolj robustne gradnje, psičke so praviloma nežnejše. Veliko bolj očitna je razlika v značaju in obnašanju, na kar je potrebno biti pozoren pri odločitvi glede spola bodočega družinskega člana. Družinam z majhnimi otroki, starejšim in ljudem brez večjih kinoloških izkušenj vsekakor priporočamo izbiro psičke. Samci so primerni za bolj izkušene ljudi, ki si bodo znali ustvariti potrebno avtoriteto na nenasilen način.

1. del članka avtorice Mojce Sajovic

Zakaj kupovati pri vzreditelju?

Najti vzreditelja določene pasme je lahko, težko pa je najti pravega vzreditelja. Na tisoč vprašanj kupca se bo našlo dva tisoč različnih odgovorov, zato velja izbrati vzreditelja, ki ima vsaj približno enako vizijo o vzgoji in negi psa, kot je tista, ki jo ima kupec. V ZDA že dolgo poznajo aksiom, ki vedno obvelja: če vidite v izložbi trgovine z malimi živalmi pasemskega psa, je to rezultat tatvine, goljufije, krutosti ali neumnosti njegovega zadnjega skrbnika. Drugo pravilo pa se glasi: če ne kupujete pri vzreditelju, obstaja možnost, da boste kupili psa iz t.i. “tovarne mladičev”. Na žalost število takih psarn raste tudi pri nas: skrbniki več kot dveh psic praviloma ne izpolnjujejo pogojev, da vzredijo zdravega, socializiranega, psihično stabilnega mladiča. Prav tako se odsvetuje nakup mladičev v “sobni” vzreji, kjer mladiči prvič vidijo nebo in travo, ko gredo k novemu skrbniku!

Tam, kjer vzreditelj ne kaže posebnega zanimanja za to, je mogoče sklepati, da tudi mladiči niso bili deležni potrebne nege in vzgoje. Pri dobrem vzreditelju se po prvem ogledu in izbiri mladička obiski novih skrbnikov vrstijo tako pogosto, kot je le mogoče. Med obema mora vladati ozračje zaupanja, ki olajšuje nadaljnje stike. V “čakalni dobi” se kupec in vzreditelj bolje spoznata, bodoči skrbnik pridobiva dragocene nasvete in izkorišča izkušnje vzreditelja, mladički se v leglu nadzorovano navajajo stikov s tujimi ljudmi, otroci in odraslimi ter drugimi živalmi. Kupec lahko svojega bodočega kužka vidi – ne le okopanega in odišavljenega tik pred oddajo – tudi pri hranjenju in v igri, lahko spoznava njegov značaj. Mimogrede lahko preveri nego v leglu: kužki morajo biti čisti in suhi, s svetlečo dlako in jasnimi očmi, brez izcedka. Če jih bodoči skrbnik zaloti z blatnim smrčkom in umazanimi krempeljci, to lahko pomeni, da že pridobivajo prve tako zaželene učne urice v naravi med odkrivanjem skrivnostnih vonjav v zemlji in na dvorišču, predvsem pa to pomeni, da mladiči že opravljajo potrebo izven hiše. Do sobne čistoče v novem domu je v tem primeru nato le še neznaten korak.

Prodaja kužkov po telefonu je niz zgodb z le redko srečnim koncem: kupci namreč pozabljajo, da je za mladička, starega od šest do osem tednov vsaka sprememba okolja stres, množičen neustrezen transport pa je za značaj (vedenjsko sliko) psa lahko usoden za vse življenje. Ko je mladič že pri naročniku – novem skrbniku, se ta le redko odloči za reklamacijo, čeprav bi bila upravičena, ker mu je kužek že zlezel v srce in se od njega ni več pripravljen ločiti. Takrat tudi stroški za veterinarsko oskrbo niso več tako zelo pomembni – glavno je, da bo s kužkom vse v redu. In to preprodajalci s pridom izkoriščajo!

Odnos vzreditelja do svojih psov in predvsem do psičke, matere mladičkov, ki so naprodaj, je pomemben kazalec kvalitete vzreje. Kuža mora rad prihajati k skrbniku, ne sme se ga bati, enako velja za mladičke, ki morajo biti vajeni dotika človekovih rok. Posebna previdnost je potrebna tudi, če vam je skrbnik pripravljen takoj brez vprašanj mladička prodati. Ponavadi so bodoči skrbniki deležni temeljitega preverjanja bivalnih in družinskih razmer. Vzreditelji imajo tudi različen pristop k promociji lastne vzreje. Vzreditelj, ki prepričljivo graja tuje leglo in hvali le svojega, že v osnovi krši svojo pripadnost pasmi in etičnost svojega poslanstva. Prav pa je, da kupec pozna standard pasme (pasemske značilnosti) in razliko med nakupom mladička “pet-quality” (kvalitete mladička za hišnega ljubljenčka) ter “show-quality” (mladička, od katerega po njegovih prepoznavnih značilnostih in poreklu lahko pričakujemo, da bo primeren za razstave in nadaljnjo vzrejo). Zadnjega lahko po 7. tednu starosti prepozna le strokovnjak z bogatimi izkušnjami.

Na ceno torej lahko vpliva kvaliteta mladička, pa tudi njegovo poreklo, nikakor pa niso merilo kvalitete razstavni uspehi in zveneči nazivi staršev.

Zakaj ne pri trgovcu?

Kupec ne more videti matere niti očeta svojega mladička;
ne more se pogovoriti z vzrediteljem;
nima zagotovila, da mladič ni doživel travmatičnih dogodkov pri transportu, ki ga lahko zaznamujejo za celo življenje;
ne dobi odgovora na vprašanja o izvidih glede dednih bolezni in značaju staršev, o značilnostih pasme; ne more preveriti kvalitete odraslih psov, ki izvirajo iz iste vzreje;
ne dobi odškodnine, če se dedna napaka pokaže kasneje; med življenjem s svojim psom ne dobiva nasvetov o vzgoji, negi, šolanju, prehrani, niti pomoči pri vedenjskih težavah;
nima zagotovila, da se nekdo počuti odgovornega za načrtovano rojstvo pasjih mladičev;
nima možnosti pričakovati pomoči, če bi družina zašla v stisko.
Vse našteto lahko pričakujete od dobrega vzreditelja!

2. del članka avtorice Mojce Sajovic

Kateri dokumenti morajo biti na vpogled pri vzreditelju?

Kupec mladiča je upravičen do vpogleda v naslednje dokumente:

rodovnik matere in očeta: to sta dokumenta o poreklu, ki zagotavljata, da ima mladič poznane pasemske prednike do najmanj tretjega kolena. Na rodovniku je vpisano lastništvo, uspehi z razstav in izvid rentgenskega slikanja kolkov, pa tudi tetovirna številka, s katero lahko kupec preveri identiteto psice matere.
vzrejno dovoljenje staršev: Vzrejne ocene so od I. vzrejnega razreda navzdol, preizkušeni plemenjaki oz. plemenke, ki so dali izredno dobre, že ocenjene potomce, lahko dobijo oceno I.A.
izvid rentgenskega slikanja kolkov: Kolčna displazija je dedno pogojena bolezen kolčnih sklepov, zato tiste pse, ki imajo to okvaro, iz vzreje izločajo. Ocena A/A ali B/B pomeni, da pes nima znakov kolčne displazije in je primeren za vzrejo. ocena zunanjosti je opis zunanjih pasemskih značilnosti, odlik in hib psa: vsako odstopanje od pasemskega standarda oceno ustrezno zniža. Ocena zunanjosti je pogoj za pridobitev vzrejnega dovoljenja. Uspehi na razstavah niso vedno odraz dejanske vzrejene vrednosti psa oz. psice, saj poznamo odlične razstavne pse, ki so iz različnih vzrokov za vzrejo neprimerni.
rodovnik mladiča: številka na rodovniku se mora ujemati s tetovirno številko v (običajno) levem uhlju mladiča. Ob nakupu oz. prevzemu mladička je to nujno preveriti. Mladiči so običajno tetovirani med 7. in 9. tednom starosti, rodovnike pošlje vzreditelju Kinološka zveza Slovenije do 8. tedna starosti mladičev, če so bili potrebni podatki sporočeni pravočasno. Posebna pozornost je potrebna pri rodovnikih iz tujine uvoženih psov. Rodovnik mora biti izvozni (export pedigree), žigi čitljivi in predvsem kupcu razumljivi.
knjižica o cepljenju / potni list: mladič mora biti do oddaje vsaj enkrat cepljen proti kužnim boleznim, drugo cepljenje je običajno najpozneje pri 12-ih tednih starosti prva “zdravstvena” naloga novega skrbnika. Vzreditelj je kupcu dolžan pojasniti režim odpravljanja notranjih zajedavcev (gliste), do oddaje je mladič dobil najmanj tri odmerke sredstva proti glistam. Enako knjižico ima vzreditelj tudi za psico, ki je s serijo vsakoletnih cepljenj proti kužnim boleznim zaščitila svoj zarod v prvih tednih življenja.
in najvažnejše: POGODBA! Vesten vzreditelj prodaja svoje mladičke s pogodbo, ki zavezuje tako prodajalca kot kupca.
Zakaj rodovnik?

Vsi mladiči iz legla rodovniških staršev z vzrejnim dovoljenjem (ne glede na število mladičev v leglu), ki so zdravi in ustrezajo pasemskim značilnostim, dobijo rodovnik. Mladič brez rodovnika je torej mešanec ali imajo njegovi rodovniški starši dedne zdravstvene ali vedenjske hibe, katere lahko pričakujemo tudi pri potomstvu, zato vzrejnega dovoljenja niso dobili!

(Pre)prodajalci mladičev po ugodni ceni ponujajo mladiče brez rodovnika. Starši teh mladičev imajo določene dedne degeneracijske anatomske hibe, kot so pomanjkljivo zobovje, napačen ugriz, displazija kolkov ali komolcev, anomalije oči ipd., zaradi katerih niso dobili vzrejnega dovoljenja. Skrbnik “kupi” z mladičem tudi možnosti dedovanja teh hib, ki lahko psa spremljajo skozi vse življenje, mu povzročajo bolečine, skrajšajo življenje, skrbnik pa nosi kopico nepotrebnih stroškov in skrbi. Pri tem gre lahko tudi za vedenjske napake oz. neustrezen značaj (agresivnost, plahost). Rodovnik pri nakupu mladiča pomeni identiteto psa in zagotavlja sledljivost njegovega izvora. Strošek rodovnika je 24,20 € in ta cena ne more biti izgovor za nerodovniško vzrejo. Mladiči ne dobijo rodovnika le, če mati ali oče nista na vzrejnem pregledu izpolnila pogojev za vzrejo in tako nimata vzrejnega dovoljenja. To pa pomeni, da kupec mladička staršev brez VZREJNEGA DOVOLJENJA lahko pričakuje dedno hibo tudi pri svojem mladiču. Vzrejnega dovoljenja ne dobijo plašni ali agresivni psi. Tudi plašnost ali agresivnost sta lahko dedno pogojeni obliki nezaželenega vedenja! Za nerodovniškega psa torej velja, da je mešanec, takega pa lahko dobite veterinarsko pregledanega v pasjem zavetišču – brezplačno! Isto pravilo velja za mladička, ki ste ga osamljenega našli pri brezvestnem vzreditelju v zanemarjeni kletki. Naj vas ne premagajo samaritanska čustva, saj kupujete prijatelja, edinega, ki se ga da dobiti za denar, za dolgo vrsto let.

Skozi prizmo finančne uspešnosti vzreditelja pravzaprav ni razumljivo, da se nekdo ukvarja z vzrejo nerodovniških psov, ki zahtevajo enako nego, količino hrane, veterinarsko oskrbo legla in psice kot rodovniški, prodaja pa jih za polovično ceno pri že omenjenem strošku rodovnika. Rodovnik torej pomeni neke vrste jamstvo, da bo mladič imel čim manj možnosti, da bi bil nagnjen k degeneracijskim hibam.

Pomoč pri izbiri mladiča in odhod iz legla Na preprost način lahko tudi manj izkušen bodoči skrbnik preizkusi naslednje lastnosti mladiča: Odnos do vzreditelja, odnos do tuje osebe, dominantnost pri hrani, vidni test, slušni test (ne premočan slušni dražljaj v znanem okolju in izven njega), čutni test – dotik, inteligenčni test, test vonja, igra med mladiči,

Idealna starost za izbiro mladiča je med 7. in 8. tednom starosti, oddaja mladiča je na osnovi Pravilnika o zaščiti hišnih živali dovoljena pri 8. tednu starosti. Večkrat se zaradi prezgodnjega odhoda in spremembe prehrane pojavijo resne zdravstvene motnje, ki so (med drugim) tudi dodatna obremenitev za denarnico kupca. Vzreditelj, ki želi mladiča prodati pred 10. tednom starosti očitno nima dovolj časa za leglo, niti se ni pripravljen iz dela svojega zaslužka odpovedati strošku za prehrano mladičev. Tak nakup toplo odsvetujemo!

Mladičkov temperament in obnašanje naj vsekakor ustreza vedenju in življenjskemu načinu bodočega skrbnika: živahen in dejaven človek si verjetno ne bo izbral lenobnega in umirjenega mladiča, neizkušen novopečeni skrbnik naj si ne izbere najbolj razboritega in dominantnega samčka v leglu! O značaju posameznega mladiča mora znati največ povedati vzreditelj, ki najbolje pozna njegovo obnašanje in temperament.

3. del članka avtorice Mojce Sajovic

Vprašanja, ki jih morate zastaviti vzreditelju, ko kupujete mladiča
Kako dolgo že vzrejate to pasmo, katere druge ste vzrejali prej? Leta izkušenj z eno oz. največ dvema pasmama so nedvomno priporočilo. Če ste naleteli na vzreditelja, ki je zamenjal že vse do sedaj modne pasme psov, ste našli zaslužkarja brez strokovnega znanja, torej se hitro obrnite.
Katere dedne okvare se pojavljajo pri pasmi? Vsaka pasma ima svoje značilne dedne napake, zato vzrediteljeve nevednosti ali malomarnosti ne spreglejte, sicer boste ceno zanju plačali vi.
Kaj ste naredili, da bi zmanjšal možnost dednih okvar pri svojih psih? Preglejte dokumentacijo, veterinarski pregled, rentgenski izvid, mnenje sodnika na vzrejnem pregledu.
Kje sta pasja starša? Ju lahko vidim? Mati mladičev, ki si jih ogledujete, mora biti vedno na vpogled, mirna, družabna in lepo vzgojena. Značaj mladičkov vam verjetno ne bo všeč, če so vzrediteljevi psi zaprti po pesjakih, plašni ali napadalni. Oče lahko živi daleč stran, vendar lahko vidite njegovo fotografijo in predvsem fotokopije dokumentov.
Katere so dobre in slabe lastnosti staršev in kakšne naslove imata? Lahko poveste kaj o njunih rodovnikih? Vzreditelj naj ve, kakšni so vrhunski predstavniki pasme. Z nenehnim iskanjem najboljše vzrejne kombinacije izboljšuje pasmo in zagotavlja vrhunsko kakovost legel. Naslovi prvakov v rodovnikih obeh staršev so potrdilo, da se je vzreditelj potrudil vzrediti dobre pse. Nekaj šampionov dva ali tri kolena nazaj pa ne pomeni ničesar, še najmanj, če so le na eni strani od staršev. Dober vzreditelj vam bo znal opisati odlike in hibe vseh svojih psov: oblika glave, oči, zobovje, hrbtna linija, okotenost, gibanje, nastavitev in nošnja repa, obarvanost in nenazadnje značaj!
Kje so psički zrasli? Potrebujete mladička, ki ve, kako ropota pralni stroj in mlinček za kavo, ki se je že vozil v avtomobilu, ki pozna pod nogami občutek preproge (in je ne zamenja s travo), parketa, ploščic… Najboljši odgovor je torej “pod našimi nogami”, bojte pa se tistih, ki vzrejajo v pesjaku, v skednju, v garaži…
Kako ste kužke navajali na družbo? Vzreditelj mora poskrbeti, da kužki spoznajo ljudi obeh spolov, po sili razmer si “izposodi” tudi otroke. Mladič mora srečati, še preden gre od doma, druge zdrave in dobro socializirane! živali in biti seznanjen (na njemu primeren način) z mnogimi življenjskimi situacijami.
Kako ste ocenili kužke? Vzreditelj naj bi najbolje poznal značaj svojih mladičev in znal razlikovati med razstavnim psom in le domačim ljubljenčkom. Te razlike naj kupcu tudi opiše. Psičkov značaj mora ustrezati značaju in razmeram pri kupcu: psiček neprimernega značaja je enaka napaka kot izbira neprimerne pasme ali spola.
Kaj pa garancija? Nakup brez pogodbe je zgrešen nakup, kljub temu pa velja opozorilo: pogodba je obveza tako za vzreditelja kot za kupca, končni cilj pa je zaščita najbolj ranljivega elementa – mladička.
Kdaj lahko vzamem kužka domov? Če so mladiči na razpolago pri šestih tednih, je to prvi znak slabega vzreditelja. V naslednjem mesecu se morajo od bratov in sester ter od matere še veliko naučiti, predvsem pa jih je treba navajati na družbo človeka. V tem času so zaželeni pogosti obiski novega skrbnika. To je čas za medsebojno spoznavanje in za odgovore na mnoga vprašanja.

4. del članka avtorice Mojce Sajovic

Kuža v novem domu

Življenjska obdobja psa

Pri psu se vsi življenjski procesi odvijajo približno sedemkrat hitreje kot pri človeku, vendar je staranje in dozorevanje močno pogojeno s pasmo. Psi večjih pasem odrastejo znatno pozneje kot psi malih pasem, življenjska doba slednjih pa je praviloma daljša. Do drugega tedna starosti je edino delujoče pasje čutilo nos, s katerim mladič zaznava materin vonj in posebne vonjave, feromone, ki ga privlačijo. V času med drugim in tretjim tednom začne sprejemati zunanje dražljaje, nato pa nastopi pomembno obdobje vtisnjenja (3. do 8. teden) in socializacije (4. do 15. teden). Pozitivni ali negativni vtisi, ki jih dobi v tem času, spremljajo psa skozi celo življenje, zato je ta čas vreden posebne pozornosti tako pri vzreditelju kot pri novem skrbniku. Vsi strahovi, slabe izkušnje z ljudmi, otroci, glasovi, šumi, poki, srečanja z drugimi psi…. vse to se bo kužku neizbrisno vtisnilo v spomin in vplivalo na njegovo vedenje v času celega življenja. Pasja puberteta traja do spolne zrelosti: psi samcih to pomeni dviganje noge pri uriniranju, pri samičkah pa prvo gonitev.

Sobivanje se prične z nakupom mladiča, pri čemer je potrebno pozorno preveriti nekaj osnovnih vidnih znakov, ki pričajo o stanju novega družinskega člana. Ko skrbnik izbere iz legla pri vzreditelju (ali morda v zavetišču) svojega mladiča (najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da se pasjega mladiča nikdar ne kupuje v trgovini z živalmi!) je priporočljivo, da ga ob prihodu v novi dom pregleda veterinar. Ta bo znal najbolj oceniti zdravstveno stanje in opazil npr. izcedek iz oči, stanje dlake, ki je ogledalo zdravja mladiča, morebitne znake bruhanja, driske…

Namestitev

Veliko novih lastnikov se sprašuje, kam namestiti novega družinskega člana. Nekateri mu vnaprej namenijo pesjak v kotu vrta, drugi garažo, tretji kar kopalnico. Vaš kuža je malo družabno bitje, ki se je pravkar ločilo od bratov in sestric v leglu, zapustilo je varno mamino naročje. Z nakupom ste prevzeli odgovornost, da mu vsaj del domačega krdela nadomestite Vi in Vaša družina. Vsak dober vzreditelj pričakuje, da si bo vsaj eden od odraslih družinskih članov ob prihodu mladiča vzel teden dni časa (beri: dopusta!) zanj in mu olajšal prehod v novo življenjsko obdobje. Med igro in prijetnimi izkušnjami naj počasi spoznava domače okolje. Če je pesjak v času lastnikove odsotnosti (predvsem zaradi varnosti kužka) nujno zlo, potem naj tam dobi igračo, kost, uho za žvečenje in poleg sveže vode svoj jutranji obrok, ko odhaja družina od doma, navajanje nanj pa naj bo postopno. Kužek mora biti prepričan, da ga boste prišli kmalu iskat, zato čas počasi podaljšujte. Preden gre kuža v pesjak, naj bo deležen temeljitega sprehoda. Kot poudarjajo strokovnjaki, je osamitev za psa ena največjih kazni, zato mu omogočite dostop do njegovega “krdela”, ko je družina doma.

Prehrana

Veterinarji opozarjajo na nekatere težave, s katerimi se srečujejo skrbniki mladih psov. Gre predvsem za nepravilno hranjenje psov: tako nepravilna izbira vrste hrane, premalo kakovostna hrana, neustrezna hrana za starost psa, nepravilno razmerje hranilnih snovi… povzročajo prebavne motnje, nepravilen razvoj okostja, kar lahko privede do težkih okvar in invalidnosti psa, pa tudi do bruhanja, driske, hujšanja ali prevelike teže. Večina, več kot 70 odstotkov pacientov, ki iščejo pomoč v veterinarski ambulanti, ima namreč težave, povezane s prehrano. Za mladega psa je nujno potrebno izbrati kvalitetno hrano.

Pri kakovostni tovarniško pripravljeni prehrani za mladiče dodajanje vitaminskih in mineralnih pripravkov ni potrebno – nasprotno: s tem lahko naredimo več škode!!, korist imajo le trgovci in proizvajalci. Posebno previdnost svetujem pri kalciju. S polovico litra mleka na dan zadostimo človekove potrebe po kalciju, s tako količino mleka ali mlečnih izdelkov ima dovolj kalcija tudi doraščajoči kuža. Kalcij je seveda potreben za razvoj zdravega kostnega tkiva, vendar so raziskave pokazale, da je prevelika količina kalcija v hrani mladičev razlog za nepravilen razvoj sklepnih hrustancev, ta pa povzroča deformacije kosti ramenskih, komolčnih in kolčnih sklepov. Prav tako sta lahko prizadeta koleno in gleženj. Organizem odraslega psa lahko izloči 85% odvečnega kalcija, sposobnost mladičeve presnove pa se konča pri 60-ih %, kar 40% presežnega kalcija pa se nalaga v telesu in se kaže kot šepanje in deformacija kosti. Nekateri lastniki si napačno razlagajo ukrivljene dolge kosti s pomanjkanjem kalcija, zato brez veterinarjevih krvnih analiz vsebnosti kalcija nikakor ne smemo samostojno ukrepati!

Druga, zelo pomembna prednost omenjene hrane je preprečevanje prekomerne telesne mase mladiča, kar ima pomemben vpliv na povečan klinični pojav kolčne displazije. Odvečna teža namreč povzroča deformacije kolčnega sklepa, zato so z ortopedskega stališča vitki (ne suhi!) mladiči bolj zaželeni. Končna velikost psa zato ne bo manjša, pač pa je pridobivanje na teži počasnejše: nezrelo okostje ne bo klonilo pred prehitro obremenitvijo na račun povečanja telesne teže. Kolčna displazija je seveda dedno pogojena in če je dedna linija z njo obremenjena, lahko prekomerna teža v določeni starosti dramatično poveča pogostnost in stopnjo težav.

Strokovnjaki odsvetujejo: svinjsko meso in kosti, začimbe, čokolado; surovo drobovino, surove ribe, meso, ki ni neoporečno. Ostanki človekove hrane prav tako niso primerna prehrana za psa!

Kosti niso prehrana, temveč se kuža z njimi igra in krepi žvekalne mišice. Odraslim psom (po enem letu in pol starosti) lahko en obrok na teden nadomestimo s svežimi telečjimi kostmi ali govejimi vampi.

Nikdar ne pozabite na svežo vodo, v vročini in hudem mrazu jo je potrebno večkrat dnevno zamenjati!

Pri starosti 10 – 12 tednov mladiček potrebuje 3 do 4 obroke dnevno, zelo priporočljivo je, da tudi pri odraslem psu obdržite režim hranjenja dvakrat dnevno (zjutraj in zvečer), po hranjenju naj kuža nekaj časa (odrasel pribl. eno uro in pol) počiva. Pri velikih pasmah lahko pride pri pretirani aktivnosti s polnim želodcem do zasuka le-tega, kar je običajno lahko usodno.

Tudi pri odraslih psih naj bodo ure hranjenja stalne. Psi so živali navad. Če ne drugače, se Vam bo red obrestoval pri urniku iztrebljanja psa.

Za nagrajevanje namesto živil s sladkorjem uporabljajte pasje piškote, vitaminske dražeje, pasjo čokolado, sušene vampe, koščke sira ali hrenovke. Priboljšek se mora razlikovati od hrane, za količino priboljška pa je obrok hrane potrebno zmanjšati.

5. del članka avtorice Mojce Sajovic

Zdravje pri psih in pasjih mladičih

Prva naloga novega skrbnika je odpravljanje notranjih (gliste, trakulja) in zunanjih zajedalcev (bolhe, uši, klopi…). Tablete se dozirajo po ena na vsakih 10 kg telesne teže mladiča. Zanje je še ustreznejša oblika sredstva pasta. Zjutraj blato, ki vsebuje jajčeca in kakšno glisto, poberemo v vrečko in odvržemo v smeti! Odpravljanje glist je zelo pomembno, še posebej za mladička, ker notranji zajedavci lahko povzročijo resne poškodbe sluznice prebavil, zmanjšujejo apetit in izkoristek hrane, lahko pa celo zaprejo črevo in povzročijo pogin. Gliste in trakulje (prvih poznamo 10 vrst in drugih osem) izločajo strupe, ki napadajo živčni sistem in povzročajo bolezni jeter. Glistavi mladiči zaostanejo v rasti in čutijo posledice zajedavcev vse življenje.

Sicer pri odraslih psih notranje zajedavce odpravljamo 3x letno (spomladi, poleti in jeseni), obvezno pa pred vsakim cepljenjem oziroma pred drugimi posegi. Bolhe prenašajo trakuljo, kar je dodaten razlog za pozornost. Za odpravljanje trakulje je potrebno odmerek ponavljati tri dni zaporedoma. Ker bolhe izkoriščajo ugodne pogoje za razmnoževanje na pasjem ležišču oziroma v stanovanju, nenazadnje pa se včasih preselijo tudi na ljudi, je priporočljivo sistematično popršiti vse površine, kjer se pes giba. Zaščititi je potrebno tudi psa, zato se najbolj uspešno uporabljajo ampule s sredstvom, ki zajedavce odganja. Delujejo od enega do treh mesecev (odvisno od vrste proizvoda) in lahko psu prihranijo neprijetno srbenje in boleče alergične reakcije kože, skrbniku pa visoke stroške zdravljenja in zahtevno nego. Potrebno je opozoriti tudi na pojav srčne gliste, ki jo prenašajo komarji predvsem v predelih Istre in Primorja, obolenje pa se lahko konča usodno (s poginom psa). Klopi prenašajo tudi nekatere bolezni, ki so prav tako lahko usodne za psa in jih ne smemo zanemarjati. Gre predvsem za boreliozo in erlihiozo.

Cepljenje proti nalezljivim boleznim (pasja kuga, parvoviroza, kužno vnetje jeter, kužni kašelj in leptospiroza) je bilo običajno opravljeno v leglu med 6. in 8. tednom starosti, ponoviti ga je nujno v presledku 1 meseca, sicer izgubi učinek in je potrebno serijo cepljenj pričeti znova.

Kužne bolezni:

1.6.- 8. teden,

2.10. – 12. teden

3.15. mesec

ponovitev vsako leto.

Steklina:

3 meseci oz. 3 tedne po zadnjem cepljenju proti nalezljivim boleznim, nato vsako leto.

Po 3. mesecu starosti (po cepljenju proti nalezljivim boleznim naj pretečejo trije tedni) mladička cepimo proti steklini. Cepijo pooblaščene ustanove in zasebni veterinarji, cepljenje je obvezno po zakonu.

Pri prvem cepljenju pes dobi tudi obvezen dokument – evropski potni list, ki služi za evidenco vseh cepljenj pa seveda tudi za prehod državne meje. Od kar je Hrvaška uvrščena na seznam t.i. tretjih držav, glede prehoda meje z domačim ljubljenčkom ni več težav. Zadostuje namreč že omenjeni potni list. Za nekatere države pa je potrebno pred odhodom na počitnice opraviti meritev števila protiteles v pasji krvi (titracijo) kot dokazilo, da je bil pes cepljen proti steklini in je pred boleznijo ustrezno zaščiten.

V Republiki Sloveniji je z letom 2003 začel veljati nov način označevanja psov, ki je predpisan v Pravilniku o označevanju živali, veterinarskem spričevalu in veterinarski napotnici (Uradni list RS, št. 99/01 in 6/02). Vsi psi rojeni po 1.1.2003 morajo biti označeni z mikročipom, označitev, ki jo lahko opravi le veterinar, pa je potrebno opraviti najkasneje ob cepljenju proti steklini.

Koža je pri psih “šokovni” organ: mnoge spremembe v organizmu se praviloma odrazijo namreč tudi na koži, zato ji je potrebno posvetiti večjo pozornost. Pike insektov, ranice, praskanje ne smemo spregledati, ker se lahko kožni defekti zelo hitro povečajo do velikosti, ko je nujna veterinarjeva pomoč. Manjše pa lahko uspešno pozdravimo sami z blagim razkužilom.

Pri starosti od četrtega do sedemnajstega meseca se pogosto pojavi vnetje pokostnice, ki naj ga ima pod nadzorom veterinar. Nastane zaradi hitre rasti dolgih kosti, pogosteje, kadar je hrani dodana prekomerna količina kalcija. Kuža šepa običajno na sprednji nogi. Potreben je počitek.

Nekatere vrste hrane in priboljški vsebujejo konzervanse, kar povzroča lahko hude alergije, pa tudi sicer je alergij na različne dražljaje vse več. Te naj zdravi veterinar.

V zadnjem času je na pohodu mikrosporija, glivična bolezen, ki se kaže z brezdlčnimi mesti na koži. Ogroža tudi ljudi, prenašalci pa so večinoma mačke.

Driske so zelo nevarne predvsem za mladiče, saj ti hitro dehidrirajo. Pri pojavu driske je potrebno preiti na 24-urni post, nato pa na dietno prehrano (riževa sluz, naribano jabolko, ruski čaj, prepečenec), ki naj traja vsaj dva do tri dni. Prvi dan naj bodo obroki v obsegu 1 običajnega, drugi dan 1, tretji dan 3 in četrti dan običajno veliki, vsa hrana pa razdeljena na 3 – 4 obroke na dan. Če se v 24-ih urah driska ne umiri, poiščemo pomoč veterinarja.

6. del članka avtorice Mojce Sajovic

Kolčna displazija pri psih

Specifična težava psov velikih pasem je displazija kolčnega sklepa. To je degenerativno obolenje kolčnega sklepa. Sklepna jamica postaja vse plitvejša, sklepna glavica pa vse bolj hrapava, vmesni prostor se povečuje. Vezi postanejo vse bolj ohlapne, hoja je otežkočena in boleča. Je dedna poligena bolezen (nagnjenost k displaziji je dedna v 25-ih %), kolčna displazija pa je lahko tudi pridobljena (75% v prvih 60 dneh življenja). Pse in psice z rentgensko dokazano displazijo kolčnega sklepa se izloča iz vzreje.

Pridobljeni vzroki: Pri hitreje rastočih mladičih se mišično in maščobno tkivo razvija hitreje kot kostno in vezivno, kar povzroča nenormalno obremenitev sklepov in pogojuje nastanek displazije. Če torej vzpodbujamo rast z različnimi vitaminskimi dodatki, dodajanjem kalcija ali premočno tovarniško hrano, lahko povzročimo nastanek displazije. Povzročimo pa ga lahko tudi z nepravilnim gibanjem.

Klinični znaki:

Pri večjih naporih (daljši sprehod) opazimo opletajoče premikanje zadnjega dela telesa in/ali kameljo hojo. Drugi znaki:

– neizdaten korak zadnjih okončin – kratek galop in težave pri preskoku skakalnice

– enostranska ali obojestranska razširjenost v predelu kolčnega sklepa

– razbremenjevanje sklepa med sedenjem ( če le more, pes sedi postrani)

pri hujših oblikah izrazito šepanje, oteženo vstajanje, žival se hitreje utrudi

displazičen pes se težje vzpenja na zadnji nogi

Končno potrditev diagnoze da le rentgensko slikanje. Zgodnja rentgenska diagnostika (do 5. meseca starosti) daje večje možnosti za uspešno veterinarsko pomoč.

Preprečevanje kolčne displazije:

hrana naj bo dovolj raznolika in uravnotežena, izberemo hrano za mladiče velikih pasem
pri preveč hranjenih mladičih so sklepi bolj obremenjeni in sklepne vezi popustijo, posledica je lahko displazija
mladič se mora gibati starosti primerno ( en teden starosti = ena minuta sprehoda), čimveč po ravnem. Pred enim letom starosti ne sme teči ob kolesu niti preskakovati ovir.
mladič ne sme hoditi po gladkih oz. drsečih tleh: padanje po njih povzroča raztezanje sklepnih vezi in poznejšo ohlapnost tkiva
hojo po stopnicah omejimo na najnujnejše. Ko mlad pes že sam hodi po stopnicah, naj bo sprva na povodcu, vodnik naj uravnava hitrost in skrbi za varnost.
preskakovanje ovir in skakanje z višine preprečujemo mladičem vsaj do konca prvega leta starosti mladič naj se ne igra z odraslim psom: ta ga lahko tako grobo povalja, da pride do raztezanja sklepnih vezi podobno kot pri hoji po gladkih tleh, lahko pa pride tudi do resnih poškodb, ki bodo slabo vplivale na kasnejši odnos mladiča do drugih psov! Pri dvigovanju mladiča naj desna roka podpira sprednji tački, leva pa naj nosi težo telesa pod zadkom.
Zdravljenje

Edino (pogojno) uspešno zdravljenje je kirurški poseg.

7. del članka avtorice Mojce Sajovic

Sterilizacija - da ali ne?

Velik odstotek lastnikov psov oziroma psic se že pred nakupom psa odloči, kako bo z vzrejo v njihovem krdelu. V ZDA in zahodni Evropi se s gornjim vprašanjem ne ukvarjajo prav veliko in v mnogo primerih je odgovor: da!

Psičke, ki so bolj vodljive in bolj čuteče nravi, imajo za mnoge lastnike in njihovo okolico moteče cikluse gonitve, zato se pojavlja vprašanje sterilizacije.
Če se lastnik odloči, da legel ne bo, je sterilizacija odločno najboljša rešitev.
Pa tudi iz zdravstvenih razlogov npr. kronično vnetje maternice, hormonalne motnje, če ima psica pogoste lažne brejosti, če ima izključitvene napake, zaradi katerih ne more dobiti vzrejnega dovoljenja.
S sterilizacijo psice preprečimo tudi veliko verjetnost nastanka tumorja na seskih, predvsem če jo steriliziramo pred prvo gonitvijo.
Za dosego naštetega je potrebna seveda popolna sterilizacija, torej tudi odstranitev jajčnikov.

Spremljajoči pojavi oz. zapleti po sterilizaciji, ki je danes že rutinski poseg, so:

povečana telesna teža, ki se ji s primerno prehrano lahko izognemo možno puščanje urina (inkontinenca)
nekateri veterinarji omenjajo tudi možno spremembo v kakovosti dlake (postane mehkejša)
Pri psih je kastracija še bolj enostaven poseg. Z zgodnjo kastracijo želijo preprečiti tudi nezaželeno dominantno oz. agresivno vedenje.

Nobeden od spremljajočih pojavov pa ne odtehta možnosti, da smo psički morda s pravočasnim posegom olajšali ali celo rešili življenje.

Sterilizacija – kdaj?

Pri tem vprašanju si mnenja veterinarjev niso povsem enotna: eni zagovarjajo sterilizacijo še pred prvo gonitvijo. S tem bi naj prehiteli izločanje spolnih hormonov, ki prinašajo možno aktiviranje malignih celic v mlečnih žlezah. Drugi pa trdijo, da je za popoln (psihični) razvoj psice potreben zaključen hormonalni ciklus, zato naj se sterilizacija izvede po prvi pravi gonitvi. Tako eni kot drugi pa so že davno ovrgli mnenje, da je za psičko potrebno in zdravo, da ima vsaj eno leglo: to preprosto ni res! in je od lastnikov psic skrajno neodgovorno, da načrtujejo leglo, čeprav nimajo vzrejnega dovoljenja, mladiči pa ne možnosti, da dobijo rodovnik. Za psico je to nepotrebna fizična in psihična obremenitev ter nepotrebno tveganje, lastnik psice pa kljub vloženemu trudu mladiče proda za simbolično ceno ali jih podari novim lastnikom.

8. del članka avtorice Mojce Sajovic

Vzgoja pasjega mladička

Prvi tedni v novem domu so izredno pomembni: pred seboj imate testo, v katero se vtisnejo dobre in slabe izkušnje, ki se jih kužek ne bo nikdar več znebil. Nadaljuje se obdobje socializacije pa tudi habituacije. Naj bodo torej izkušnje le dobre. Mladička ne obremenjujte z radovednimi obiski znancev in sorodnikov, naj ne bo igrača za otroke. Pustite mu čas, da se navadi na novo okolico. S pretiranim vsiljevanjem nežnosti in odvečnimi napornimi obiski lahko povzročite zavrtost ali agresivnost, ki bo ostala za vedno. Tako kot dojenček tudi mladiček relativno veliko spi, ko pa je buden, je zelo dejaven in mu je potrebno najti prijetne zaposlitve in vedno le prijazna srečanja z drugimi ljudmi in živalmi. Ko se bo umaknil iz vaše družbe, naj bo to konec “akcije” do naslednjega budnega obdobja.

Prve tedne ga ne puščajte predolgo samega: od rojstva še ni bil sam ! – postavite se v njegovo kožo. Predvsem ponoči naj bo blizu vas, da ga boste lahko odnesli ven na potrebo. Čez dan naj bo v začetku v hiši, pustite mu prižgan radio, igračke in kakšno žvečilno paličico ali posušene svinjske uhlje, ko odidete od doma. Ne uporabljajte umetnih kosti iz kože, ki so lepljene s klejem – enako lepilo je v čevljih, ki se jih bo kuža naučil gristi zaradi enakega vonja. Žogice za tenis so prepovedane, ker je dokazano, da barva “požira” zobe! Prav tako ni primerna igrača iz penaste gume, še več, ta je lahko smrtno nevarna.

Navajanje na nove šume naj se prične takoj, vendar postopno. Vsak nenaden ropot, pok petarde, sesalec, preglasen radio lahko ostane v spominu kot znak za alarm in se ga bo zbal vsakič tudi kot odrasel kuža.

Navajanje na ovratnico naj bo prav tako postopno, večkrat dnevno po nekaj minut. Sprva se je kužek otepa, zato ga zmotimo z drugimi prijetnimi stvarmi. Kmalu bo povezal ovratnico s prijetnim sprehodom in težav ne bo več. Priporočamo raztegljiv povodec, ki že dolgo ni namenjen le za “naročne” kužke: vam in mladiču bo omogočil večjo svobodo gibanja. Hoja na vrvici postane lahko opravilo, če imamo (vedno!) v levem žepu kak priboljšek. Kasneje pri vzgoji uporabljajte običajno ovratnico, ne na zateg!, ki jo doma odložite, in krajši povodec, ko gre kuža v šolo. Ovratnice na zateg so preteklost, žal pa jih v večini pasjih šol še vedno predpisujejo kot obvezni učni pripomoček. Dokazano je, da zategovanje v vratnem delu povzroča poškodbe vratne hrbtenice, pogojuje vzmetenje ledvene hrbtenice in prezgodnje težave z okončinami. Svetujemo uporabo humanih pripomočkov in prijazno, vendar dosledno vzgojo: če ne boste z besedo obvladali majhnega kužka, vam bo velik pes pošteno zrasel preko glave. Ne ustvarjajte nepotrebnih konfliktov. Fizičnega kaznovanja sodobna vzgoja ne pozna, saj je dokazano, da ni učinkovita in ustvarja nepotrebne konflikte. Roka naj bo le za božanje!

Grizljanje rok je sicer prijetna razvada za mladička, ki lahko preraste v zelo neprijetno za lastnika – tako in podobno nezaželeno vedenje (trganje tepihov, grizenje copat, kopanje po vrtu, …) prekinemo z odločnim “NE” in ponudimo igračko, priboljšek, kost, ko kužek z omenjenim delom preneha. Tudi vzpenjanje po ljudeh preprečujemo takoj v začetku na enak način. Psom je prirojena želja po čim bližjem stiku z obrazom: psi se ne vzpenjajo po ljudeh, če sem se jim sami približamo. Seveda so potem zelo pohvaljeni. Vsako vedenje, ki ga ne dopuščate, kužku preprečite takoj in ne šele potem, “ko bo malo zrasel”.

Sobna čistoča je velik problem tistih lastnikov, ki so kupili mladiča pri “sobnem” vzreditelju. Če je mladič prvič stopil na travo šele, ko ste ga odnesli iz domačega gnezda, ste si s tako izbiro vzreditelja naredili slabo uslugo. Pet tednov star mladič že ohranja svoje okolje čisto in hodi ven opravljat fiziološke potrebe. Mladiča je priporočljivo, še preden ga prinesete prvič v stanovanje, pustiti na travnati površini pred vhodom, da opravi potrebo in ga nato pohvalite. Takoj zjutraj pred zajtrkom in po vsakem hranjenju gredo kužki ven, najzanesljivejši znak za potrebo je vohljanje po tleh in vrtenje v krogu. Kužka takrat čim hitreje, vendar mirno odnesemo ven, ko potrebo opravi, pa ga zelo pohvalimo. Nikdar ga ne kregamo, če potrebo opravi na neprimernem kraju. Nezaželeno vedenje je treba spregledati tudi v tem primeru. Pri navajanju na sobno čistočo običajno delamo napake: ena največjih je, da kužka takoj, ko je opravil potrebo, odpeljemo nazaj domov. Tako bo povezal opravljanje potrebe z odhodom s sprehoda in zlepa ne bo naredil veselja, da bi se hitro iztrebil, ko se bo skrbniku mudilo.

Pomembno poglavje vzgoje je srečevanje z drugimi psi. V leglu se mladički igrajo precej grobo in se učijo sporazumevanja. Če eden od mladičev prevlada, se mu drugi podredi: leže na hrbet in pokaže trebuh in vrat. Ta “predaja” nasprotnika ustavi in igre je konec. Ta vzorec obnašanja se pojavlja tudi pri odraslih psih, grobe igre mladiča z odraslim psom velike rasti pa odsvetujem. Srečanja naj bodo vedno pod nadzorstvom obeh lastnikov, mladiča pa pri tem nikoli ne dvigajte v naročje.

Za lastnike brez znanja in izkušenj pa tudi vsem, ki so obiskovali kinološke tečaje pred več leti, svetujemo izbiro dobre “male šole”.

Vsi pravilno vzgojeni in dobro socializirani mladički radi prihajajo k ljudem, se jih ne bojijo in se ne bojijo rok. Ko želite, da kužek pride k vam, ga pokličite po imenu, zaploskajte, ga povabite in stecite stran od njega. Ko pride, ga obvezno vsakič nagradite s poslastico – bogato se vam bo obrestovalo. Na sprehodih v gozdu izkoristite trenutek nepazljivosti in se mladičku skrijte. Ko opazite, da vas išče, ga pokličite in, ko vas najde, pohvalite in nagradite. Pri tej preprosti vaji utrjevanja navezanosti seveda pazite, da vas ne bo pričel panično iskati in se v obupu celo oddaljil od vas. Vedno ga je namreč potrebno imeti na očeh! Odpoklic (vaja “sem”) je včasih življenjsko pomemben, zato je prav, da ji namenite več pozornosti.

Vsi pravilno vzgojeni in dobro socializirani mladički radi prihajajo k ljudem, se jih ne bojijo in se ne bojijo rok. Ko želite, da kužek pride k vam, ga pokličite po imenu, zaploskajte, ga povabite in stecite stran od njega. Ko pride, ga obvezno vsakič nagradite s poslastico – bogato se vam bo obrestovalo. Na sprehodih v gozdu izkoristite trenutek nepazljivosti in se mladičku skrijte. Ko opazite, da vas išče, ga pokličite in, ko vas najde, pohvalite in nagradite. Pri tej preprosti vaji utrjevanja navezanosti seveda pazite, da vas ne bo pričel panično iskati in se v obupu celo oddaljil od vas. Vedno ga je namreč potrebno imeti na očeh! Odpoklic (vaja “sem”) je včasih življenjsko pomemben, zato je prav, da ji namenite več pozornosti.

Vsak lastnik mladega kužka si želi lepo vzgojenega in prijaznega psa. Zavedati se je treba, da je za dosego tega cilja potrebno veliko potrpežljivega trdega dela, ki pa se brez dvoma obrestuje. Vse, kar leto in pol vlagamo v našega doraščajočega kužka (večje pasme dozorijo pozno, približno pri dveh letih!), bomo želi v naslednjih desetih letih mirnega sožitja. Če kuža preživi večino časa v pesjaku, od njega pač ne morete pričakovati niti zahtevati, da se bo znal obnašati v stanovanju, v družbi otrok in odraslih, da bo poznal skrivnosti sporazumevanja z drugimi živalmi. Leto dni star kuža je tako rekoč še prvošolec, zato ne zahtevajte od njega diplomo “pasje univerze”, pač pa se naučite z njim komunicirati v njemu razumljivem jeziku, uporabljajte vedno enake izraze in povelja. Mladič zna ležati in sedeti skoraj od rojstva, zato vam ga tega ni potrebno učiti (grozen je pogled na lastnike, ki obupano tiščijo pasje zadke ob tla!); sami se morate naučiti razumljivega načina, kako mu brez prisile dopovedati, kdaj naj sede oziroma leže!

9. del članka avtorice Mojce Sajovic

Šest pravil za pravilno vzgojo mladega psa

BREZ PRISILE Čustveno in psihološko so mladiči zelo občutljivi. Hitro se učijo, prav tako pa se tudi hitro prestrašijo, kar zavira učenje. Mladiči ne prenesejo psihičnega pritiska, še posebno pa ne fizičnega. Motivacija, potrjevanje pravilnega vedenja in nagrada vodijo v uspeh.
PREPROSTO Mladiči se učijo postopno. Če jih prisilimo v nekaj, česar jih še nismo pravilno naučili, bodo izgubili zaupanje in se uprli. Kadar posamezne vaje ali veščine razdelimo v več segmentov in jih povežemo šele takrat, ko bo pes vsak del resnično osvojil, bo pokazal večje zanimanje in željo po učenju, tako bomo lahko hitro začeli z zahtevnejšimi vajami. KRATKO Mladiči niso sposobni dolgotrajne pozornosti. Ker pa učenje napreduje samo takrat, ko pozornost posvečajo vodniku, morajo biti vaje kratke. Mladičev ne smemo psihično utruditi z dolgimi vajami, pa čeprav so fizično še zelo aktivni.
GRADITE ZAUPANJE Kadar ste z mladiči, bodite sproščeni, nasmejani, ton glasu naj bo prijeten, pomirjajoč, veliko se igrajte z njimi in jih hvalite. Mladiči morajo začutiti, da so koristni individuumi v krdelu. V družbi z vami naj ne doživijo slabih izkušenj. GIBI IN BESEDE Ne pričakujte, da vam bodo mladiči brali misli in izpolnjevali vaše tihe želje. Najhitrejši način za učenje ukazov je povezava besede z ustreznim, stalno enakim gibom telesa.
HITITE POČASI Rezultatov ne bo preko noči. Mladiči se sicer hitro učijo, kar marsikoga zavede, vendar osvajanje vaj lahko grafično prikažemo z dvigajočo in spuščajočo se krivuljo. Prvi dan bo mladič takoj ponovil vse, kar smo ga učili prejšnji dan in prepričani bomo, da smo ga že vsega naučili. Čez dva dni pa bomo razočarani, saj se na naše besede sploh ne bo odzval. Zaradi tega ne prehitevajte z vajami in počakajte tako dolgo, da bo vsak del vaje resnično utrjen. To pa lahko traja več tednov.
Vzgoja brez grobosti

Pri vzgoji in šolanju psov predstavlja Pavlov pogojni refleks ključ do uspeha. Njegovo pravilo deluje pri pozitivnih (mehkih) metodah učenja. Memoriranje in spominski priklic prijetnih izkušenj zvišujeta željo po sodelovanju, vplivata na hitrost učenja in dolgotrajen učinek naučenega. Klasične ali tradicionalne metode šolanja vključujejo strah, kazen in bolečino; spominski priklic negativnih izkušenj lahko naredi psa še bolj prestrašenega in/ali še bolj agresivnega, odvisno od nivoja želje po prevladi in nagona preživetja. Na žalost klasične oziroma prisilne metode v Sloveniji še vedno dominirajo in jih nekateri inštruktorji skrbnikom vsiljujejo kljub množici novih, pozitivnih in humanih metod. Z vsiljevanjem in napačno razlago psihologije šolanja zavajajo množice laičnih skrbnikov in s tem prisilno privzgajajo grobost tudi ljudem, ki brez obiskovanja takih tečajev psu nikoli ne bi prizadeli bolečine.

10. del članka avtorice Mojce Sajovic

Vrata, ki širijo pasji in mačji svet

Še nekaj let nazaj smo lahko le v ameriških filmih občudovali domače ljubljence, pse in mačke, ki se prosto sprehajajo v hišo ali stanovanje in spet ven skozi posebna vratca z loputo. Danes to ni več novost v naših domovih, čeprav se lastniki psov z nezaupanjem lotevajo predelave svojih vrat. Naslednji podatki in izkušnje bodo morda razblinili pomisleke tistih, ki še oklevajo.

Različne velikosti vrat, ki jih dobite na našem trgu, so primerne vse pasme psov. Pri tem je bolj kot višina vratc pomembna višina, na katero vrata namestimo, saj se tudi večji pes ne bo obotavljal dvigniti nog, teže pa se bo splazil skozi prenizko postavljena vratca. Odprtino zapira loputa, ki pri različnih izvedbah lahko prepreči prehod v eno ali obe smeri in ob robovih tesni ter preprečuje prepih.

Kdaj in zakaj je pravzaprav priporočljivo, da se odločimo za taka vratca? Pasji svet ima svoje posebnosti in je včasih postavljen na glavo: kuža je na vrtu, tam je njegov življenjski prostor. Mili pogled skozi okno in praskanje po vratih nas občasno želi prepričati, da si naš štirinožec nadvse želi naše družbe. In ko nas – ponavadi nas vedno – prepriča, odpremo vrata in osrečimo nežno pasjo naravo. Ampak kmalu se zgodba ponovi v obratni smeri. S pasjimi vratci psu okrepimo občutek, da svojega človeka lahko kadarkoli poišče.

Učenje oz. privajanje na novo pridobitev še za največje trdobučneže ne traja več kot nekaj poizkusov s slastno nagrado na drugi strani vrat. Tudi za mladička pri dveh mesecih in pol vratca niso nikakršna ovira: najprej odriv z glavo, nato prednji tački, potem pa trebušček in zadnji tački prilezejo kar sami. Če vas ne potrejo sledovi nekaj blatnih pasjih tac na tleh in če nekaj pasjih dlak na preprogi ne uniči vaše dobre volje, odprite dom svojemu prijatelju skozi opisana vratca. Boste videli, izplača se!

11. del članka avtorice Mojce Sajovic

Nega in higiena pasjega mladička

Nega Nega dlake: Za grobo umazanijo uporabljajte sprva mehko krtačo s ščetinami, nato pa gumijasto krtačo ali rokavico, ki pobira odmrle dlake in masira kožo. Za česanje priporočamo dolžini dlake primeren glavnik z dolgo-kratkimi kovinskimi zobmi. Česanje enkrat na teden povsem zadošča, izjema je čas menjave dlake. Pozorno in nežno je potrebno razčesati dlake pod in za ušesi, rep, zadnjo stran nog. Vsako česanje naj bo prijetno in ne predolgo. Pridnost vedno nagrajujte sproti. Vedno kužka češite na istem kraju, najbolje na kaki mizi na vrtu in sproti nagrajujte. Nego bo privzel kot prijetno dolžnost in delo, ne kot igro.

Mladega kužka ne kopamo – mokrega le obrišemo z brisačo – dokler se sam poleti ne poda v vodo. Tudi takrat mokrega osušimo z brisačo in počešemo. Mladiči imajo namreč zelo slabo razvito termoregulacijo, zato je nevarnost, da ga prehladimo, velika. Moker kuža smrdi, če ima slabo negovano in zanemarjeno dlako. Pri mladih psih zato lahko namesto kopanja uporabimo posip. Psa naj ne bi kopali več kot dvakrat letno, pri tem je priporočljiva uporaba dobrega nevtralnega šampona za pse brez izrazitega vonja. Koža in dlaka sta mastni, s pretiranim kopanjem pa s šamponom to maščobo odstranimo. S tem povzročimo hiperprodukcijo maščobe, ta pa ima močan vonj, zato ugotavljamo, da naš kuža smrdi. Koža se lahko tudi preveč izsuši, pride do luskanja in kuža ima prhljaj. Nekateri šamponi za pse imajo za našega psa preveč intenziven vonj (čeprav ga človek ne čuti), zato se kuža po kopanju tako rad povalja po nesnagi. S tem pač nevtralizira premočan vonj, ki mu ga je pri kopanju “vsilil” skrbnik.

Oči in ušesa čistimo z robčki, ki se dobijo v boljših trgovinah ali pri veterinarju in so prepojenimi z blagim razkužilom. Za čiščenje ušesnega masla uporabljamo kapljice po nasvetu veterinarja. Da ne bo prva izkušnja slaba, je treba kapljice ogreti na telesno temperaturo!!

Mladega psa je priporočljivo čim prej privaditi na čiščenje zob – sprva le kot dotik, kasneje s posebnim naprstnikom ali s pasjo krtačko. Zobna pasta za pse s fluorom deluje tudi kot zaščita pred zobnimi oblogami, kar omogoča, da bo imel kuža dolgo lepe in zdrave zobe.

Za odstranjevanje klopov uporabljajte izključno pinceto za klope, ki je za drobiž dosegljiva v vsaki trgovini s pasjo opremo. Hitro in v celoti lahko z njo odstranimo klopa, hkrati pa ga ne stiskamo, s čemer bi lahko pospešili vnos bakterij v telo psa.

12. del članka avtorice Mojce Sajovic

Kuža z nami na počitnicah

Ko pride čas počitnic, se le težko odločimo, da bomo psa zaupali tujim, pa čeprav še tako skrbnim in preverjenim rokam. Če se odločimo za to možnost, povprašamo pri vzreditelju: morda bo najbolj skrbno varstvo lahko nudil prav on. Vsak pasji hotel je potrebno dobro preveriti predvsem pri dotedanjih uporabnikih – učite se rajši na tujih izkušnjah, še posebej, če so te slabe! Sicer pa so počitnice čas, ko se lahko svojemu kužku bolj posvetimo. Kuža bo v temperaturno znosnejših mesecih zelo užival tudi v morski vodi in ob njej. Malo več nege potrebuje dlaka: če opazite, da ga koža srbi, mu nudite sladkovodno kopel oz. tuširanje. Tam, kjer je dlaka gosta in se dlje časa ne posuši (npr. nad korenom repa), lahko nastanejo luskinasti izpuščaji. Dlako je treba večkrat kot običajno pregledati in z blagim razkužilom zaustaviti reakcijo kože.

Kaj pa aktivne počitnice? Potikanje po našem sredogorju, ob neštetih vodnih bogastvih, kjer se bo z enakim užitkom naplaval vaš prijatelj kot vi sami? Pa dopust v toplicah, ko začutimo, da je potrebno napolniti izrabljene baterije? Na sprehodih, ki pa ne smejo biti v hudi vročini, bosta uživala oba. Kar precej današnjih skrbnikov se ne želi poleti odpovedati niti družbi psa niti počitnikovanju. Oboje so združili v prijeten dopust z malo vaje, ljubezni in razumevanja.

Kamorkoli se že boste odpravili na počitnice s svojim pasjim prijateljem, pa je potrebno upoštevati nekaj “železnih” pravil, da bo dopustovanje prijetno za vaju, družinske člane, pa tudi za okolico:

pes naj bo zdrav, cepljen in brez zajedavcev. Če bomo na to pravilo pomislili pravočasno, nam bo vzelo malo časa in truda, čeprav je odgovornemu lastniku opozarjanje na to čisto odveč. Pravočasno je potrebno poskrbeti za morebitno cepljenje proti dirofilariji (srčni glisti), če potujemo v Istro.

Pes naj bo vzgojen za življenje v urbanem okolju pospravljanje iztrebkov je osnovno pravilo za dobro sožitje (ne samo počitniško) z okolico pes naj bo vedno pod nadzorom, kadar se giblje brez vrvice – za varnost njega samega in drugih ščetka in stara brisača naj bosta pri roki, saj moker in blaten “turist” ni zaželen pravočasno preprečimo agresivna srečanja in dolgotrajno lajanje zaradi dolgočasja, predvsem pa imejmo ga radi, naj bo tudi on rad na dopustu ! Precej turističnih in gostinskih zmogljivosti sprejme pod svojo streho tudi pse. Tisti psi, ki z mize nikdar niso dobili hrane, tudi v restavraciji ne prosjačijo in zato so marsikje dobrodošli – žal v tujini veliko bolj!

Vožnja z avtom sodi sicer v poglavje o vzgoji, pa vendar naj ponovimo: Mladiča je potrebno postopno navajati na vožnjo Najbolj varno se pes počuti na sedežu za voznikom, z oprsnico in varnostnim pasom pa je potrebno preprečiti, da pri zaviranju ne prileti naprej. Vedno je dobro uporabljati isto mesto za prevoz psa. Odprta okna bodo imela za posledico mukotrpno vnetje ušes in/ali oči! V poletnih mesecih so nam kužki najbolj hvaležni za klimatsko napravo. Nikdar in nikoli ne puščajte psa v avtomobilu na soncu ! Tudi na krajše izlete se ne odpravljajte brez plastenke vode in sklede, saj nam lahko že manjši zastoj na cesti prekriža načrte.

13. del članka avtorice Mojce Sajovic